ŽALOVANJE

Žalovanje za najdražjimi je proces, s katerim se v življenju soočamo vsi. Ljudje pa ne žalujemo enako. Čas in način žalovanja je odvisen od vsakega posameznika. Močno žalujemo običajno tri mesece, nato nastopi čas ko se zavemo, da življenje teče dalje. Daljše žalovanje ne pomeni, da smo imeli pokojnika bolj radi. Ne, ravno obratno. Za vedno ostajajo v naših srcih, v spominu …  pa vendar mora vsaka oseba na neki točki umrli osebi dovoliti, da odide, se od nje posloviti, čeprav se jim ob tem trga srce. Če namreč želimo ljubljeno osebo zadržati in je ne spustimo, potem bomo vedno v sebi nosili žalost, bolečino in vse to bo povzročilo resne psihične in fizične težave.

»Če bi se na smrt gledalo kot na čudovito, mirno jezero, ki je osvežujoče in živahno, potem bi trenutku, ko se zavest premakne proti izhodu iz telesa, sledil prijeten skok in preprosto plavanje proč.« (Pat Rodegast)

——————————————————————————————————————————————————————————-

Kakšen je pomen žalovanja?

Vsi bomo nekoč izkusili smrt bližnjega in z njo žalost, ki je normalen odziv na katerokoli izgubo, še posebej, če je le-ta povezana z nam drago ali bližnjo osebo.

Kadar gre za diagnoze s smrtnimi bolezenskimi izidi nastopi žalost v trenutku, ko bolnik ali njegov bližnji to izve, ko spozna, da mu bo kmalu iztrgan del njegovega življenja (sposobnosti, želje, načrti, človek, …). Prične se proces žalovanja, ki je lahko različno dolg in ki se ga ne more in tudi ne sme prekiniti, skrajšati ali zaustaviti.

Žalost in žalovanje družba v splošnem odriva. Ker je vsak izmed nas poklican v življenje na sebi lasten način, je pomembno vedeti, da niti dve osebi ne žalujeta enako, pa čeprav sta si v mnogočem podobni ali živita skupaj. Prav tako tudi ni napačnega načina žalovanja; vsako žalovanje je pravo, saj je odziv na osebnostne lastnosti in pretekle izkušnje osebe, ki žaluje. Zato nikoli ne moremo določiti potrebnega časovnega okvira za žalovanje. Žalovanje traja tako dolgo kot je potrebno, ob tem pa je najpomembneje, da žalujoči v tem težkem stanju ni prepuščen samemu sebi. Poleg tega pa se je potrebno zavedati še tega dejstva, da so med žalovanjem otrok in odraslih velike razlike.

Žalovanje vpliva na naše mišljenje, spomin, koncentracijo. Zaradi žalovanja se spremeni tako naše obnašanje kot izražanje čustev, vsakdanji stres pa ga lahko le zavleče ali poslabša.

Žalovalni odziv na izgubo osebe, ki nam je bila blizu in je imela pomembno vlogo v našem življenju, ki je bila in v transformirani ter z žalostjo prepojeni obliki še vedno ostaja del nas, je povsem naraven in človeški. Žalovanje pa ni nujno pogojeno le s smrtjo rojenega človeka. Pojavi se tudi zaradi prenatalnih smrti (spontano ali načrtno prekinjene nosečnosti, mrtvorojenost) ali kot odziv na izgubo simboličnih oziroma socialnih izgub (ločitve, izguba službe, pogin domače živali, …). Navadno žalovanje traja dlje kot si mislimo, da bi lahko odžalovali pa potrebujemo podporo. Pogosto je potrebna organizirana in strokovno spremljana podpora, ki je zagotovo drugačna od tiste, ki jo nudijo bližnji.

Kaj je žalost?

Žalost pomeni izgubo telesnih in duševnih (duhovnih) sposobnosti, življenjskih konceptov, ljubljenih ljudi zaradi smrti ali ločitve. Žalost se prične v trenutku, ko bolnik ali svojec izve, da ne bo mogel več ozdraveti, ko spozna, da mu bo kmalu del njegovega življenja (sposobnosti, želje, načrti, človek,…) iztrgan. Takrat se prične dolg proces žalovanja, ki se ga ne da in ne sme prekiniti, skrajšati ali celo zaustaviti.

Kaj je žalovanje?

Žalovanje je proces in je povsem naraven odziv na izgubo osebe, ki nam je bila blizu in je imela pomembno vlogo v našem življenju. Je del življenja. Žalovanje se lahko pojavi kot odziv na fizično izgubo, kot je smrt, lahko pa je tudi odziv na izgubo simboličnih ali socialnih izgub, kot so ločitve, izguba službe in podobno. Navadno žalovanje traja dlje časa kot si mislimo, zato potrebujemo podporo. Pogosto je ta podpora potrebna s strani hospica, ki je zagotovo drugačna od podpore, ki jo nudijo družina in bližnji.

Kaj je dobro vedeti o žalovanju?

  • Niti dve osebi ne žalujeta na enak način, tudi če živita skupaj. Prav tako ni pravega ali napačnega načina žalovanja.
  • Nikoli ne moremo določiti časovnega okvira, potrebnega za žalovanje. Traja tako dolgo kot je potrebno, ponavadi dlje kot si mislimo.
  • Otroci žalujejo drugače kot odrasli.
  • Žalovanje vpliva na naše mišljenje, spomin in koncentracijo.
  • Žalovanje vpliva na obnašanje in izražanje čustev te osebe.
  • Vsakdanji stres lahko zavleče ali poslabša žalovanje.
  • Žalovanje je naraven proces življenja. Najpomembneje pa je, da vam žalovati ni treba samemu. Hospic je tu, da vam nudi podporo, ko jo najbolj potrebujete.

Kako se čuti žalovanje?

Po smrti ali izgubi, se lahko počutimo prazne in neme, kot bi bili v šoku. Morda na sebi opazimo določene fizične reakcije kot so: tresenje, nespečnost, težko dihanje, mišična šibkost, suha usta, izguba apetita.

Prav tako so pogosti občutki globoke žalosti in podobna čustva. Prav tako ljudje mnogokrat ugotovijo, da je njihovo obnašanje drugačno od običajnega, prav tako je neobičajno njihovo razmišljanje. Mnogi doživijo nekakšno “duhovno” krizo, ki sledi takšni izgubi.

Lahko postanemo jezni v določeni situaciji ali na določeno osebo; lahko pa smo jezni tudi kar tako. Krivda je pogost odziv, ki jo je bolje zamenjati z obžalovanjem. Na primer, ko rečemo: “Obžalujem, da nisem bil zraven, ko je umrla” ali “Žal mi je, da se nisem bolj odprto pogovoril z njo o smrti”; je veliko bolje kot če si rečemo: “Počutim se krivega zaradi mojega obnašanja.”

Ljudje, ki žalujemo, lahko imamo čudne in moteče sanje, smo pogosto odsotni, tudi nedružabni. In čeprav so takšni pojavi normalni med žalovanjem, ti vendarle čez čas minejo. Na splošno pa je žalovanje čas, ko lahko naredimo v mislih nekakšen prostor/presek za vse naše misli, obnašanje, čustva in prepričanja, ki se sicer zdijo nenormalna ali neobičajna v kakšnih drugih situacijah. Vse te komponente pa so vendarle čisto normalne, ko prebolevamo izgubo bližnjega.

Kako dolgo žalujemo?

Žalovanje traja tako dolgo kot traja oziroma je potrebno. Čeprav se nam ta stavek ne zdi v pomoč, je to vendarle res. Za vsakega izmed nas je žalovanje drugačno. Pomembno je, ko intenzivno žalovanje po izgubi čez nekaj časa mine, da se zatečemo k nekakšnemu pozitivnemu žalovanju, ko se spominjamo lepih trenutkov s to osebo. Na ta način izguba sama in oseba, ki je odšla, nekaj pomeni in vpliva na naše življenje.

Je pa nekaj dejavnikov, ki vplivajo na to, kako dolgo oseba žaluje. Starost, zrelost, fizična in psihična stabilnost, kultura, duhovnost, verska pripadnost, družinska dediščina in ostale življenjske izkušnje, so tiste, ki lahko vplivajo na čas žalovanja.
Seveda je čas žalovanja odvisen tudi od tega, kako pripravljena je bila oseba na izgubo preden se je dejansko zgodila.

Katere faze ima žalovanje?

Nekateri avtorji so opisali proces žalovanja v 4 fazah:

  1. Faza šoka – to je obdobje neposredne prizadetosti, v kateri lahko opažamo različne stopnje izrivanja. Reakcije kot “To ni res” in “Morali ste se zmotiti” so v ospredju. Prizadeti se pogosto le malo spominja na informacijo v tej fazi. Ta faza je kot zaščita posameznika in traja ure, dneve ali tedne.
  2. Reakcijska faza – obdobje iskanja. Prizadeti razvije način kako odkriti izgubljeno. Jeza nad neuspehom v tem iskanju je usmerjena proti sebi ali drugim. Strah in depresija sta pogosta. To obdobje lahko traja tedne, mesece in redkeje leta.
  3. Faza predelovanja – prizadeti prihaja vedno bolj v položaj, včasih se tega zaveda, včasih ne, da svojo travmo predela. V tem obdobju pogosto opažamo depresijo in pomanjkanje sposobnosti, da bi sedaj in v prihodnje videl smisel. Pri tem postopoma izpušča faze pogrešanega, in spomine vedno laže prenaša. Faza predelovanja lahko traja dolgo, neredko več let.
  4. Faza nove orientacije – žalujoči v tej fazi pretrga vez z izgubami in začne postopoma graditi nove vezi. Interes in apetiti se povrneta, Nova orientacija vsebuje pogosto spremenjeno podobo o sebi – in se jo lahko doživi kot osebno zrelost na osnovi predelanih izkušenj.

Vendar pa bi bilo napačno, če bi domnevali, da poteka žalovanje strogo po opisu faz. Vsak človek se namreč individualno odziva na žalost, zaradi česar je tudi vrstni red lahko različen.

Kdaj se žalovanje konča?

Po določeni izgubi, ko smo prevzeti in napolnjeni z toliko različnimi občutki, se ta realnost izgube nekako zasidra v nas. Navadimo in naučimo se živeti z to izgubo. Postopoma se začnemo zavedati, da žalujemo vedno manj tudi, ko počasi pridobivamo nove energije za življenje. V bistvu NIKOLI ne nehamo žalovati, vendar začnemo gledati na izgubo z drugačnimi očmi in predvsem z lepimi spomini na skupne trenutke, ki smo jih imeli s to osebo.

Kaj reči in česa ne osebi, ki žaluje?

Nikar ne recite …
“Bila je božja volja.”
“Lahko se ponovno poročiš.” ali “Še boš lahko imela otroke.” ali “Dobro, da imaš še ostale otroke.” ali “Če misliš, da je tebi hudo, naj ti povem kako je meni…”
“Moraš pozabiti na preteklost in iti naprej s svojim življenjem.”
“Ne joči.” ali “Ne bodi jezen.” ali “Ne bodi žalosten.” ali “Ne bodi prestrašen.” ali “Ne bodi … “
“Vem, kako se počutiš.”
“Čez čas bo bolje, saj čas celi rane.”
“Moraš bit močan za mamico in atija.” (za otroke)

Raje recite …
“Žal mi je za tvojo izgubo.” ali “Težko mi je, da trpiš.”
“Normalno je, da si žalosten. Prav je, da jočeš, da si jezen, da si prestrašen…”
“Prav je da govoriš o _______ (oseba, ki je umrla). Vzemi si čas, da zbereš vse misli.”
Težko je napisati vse predloge, saj se situacije od posameznega primera razlikujejo. Zapomnite pa si, da smrt povzroči konec življenja, ne pa konec razmerja ali odnosa.

Kako samemu sebi pomagati med žalovanjem?

Včasih se moramo, kljub pomoči in podpori naših bližnjih, družine, prijateljev in ostalih, tudi sami potruditi in storiti določene stvari, ki nam bodo pomagale pri lažjem prebolevanju izgube. Ni vam nujno upoštevati vseh napisanih predlogov, morda pa najdete kakšnega, ki vam bo prišel prav.

Vir : hospic.si

—————————————————————————————————————————————————————————–

Žalovanje

Žalovanje je  oseben,  čustven  odgovor posameznika na izgubo in lahko vpliva na vse vidike našega življenja. Proces žalovanja je običajno zelo boleč, odvisen od naše osebnosti, sposobnosti  soočanja s stresom, življenjskih  izkušenj, narave  izgube, socialne podpore. Poleg žalovanja ob izgubi/smrti ljubljene osebe, ki velja za enega bolj stresnih dogodkov v življenju,  pa lahko žalujemo tudi ob izgubi nam pomembne službe, upokojitvi, izgubi zdravja, izgubi  varnosti ob izkušnji  travmatičnega dogodka,  bolezni bližnjega, ločitvi, izgubi doma,  finančne stabilnosti, smrti hišnega ljubljenčka, itd. Skozi proces žalovanja lahko doživljamo različne občutke, čustva, različnih intenzitet:  šok, žalost, krivda, jeza, nemoč, strah, tesnoba, občutke nesigurnosti, praznine…, ki se med seboj prepletajo. Pojavljajo se lahko tudi  fizični simptomi, kot so:  utrujenost, nespečnost, izguba ali povečanje teže, slabost, slabša imunska odpornost, itd.  Lahko se začnemo umikati od bližnjih, prijateljev, težko opravljamo dnevne obveznosti, sprašujemo se o svojih vrednotah, življenju, kar je v določenem obdobju žalovanja normalna reakcija na hud stresen dogodek. Na proces žalovanja lahko gledamo tudi kot na valovanje,  polno vzponov in padcev. Na začetku so le-ti lahko globlji, daljši, sčasoma zmanjšajo svojo intenziteto in dolžino ter čez čas izginejo. Pri tem je pomembno zavedanje, da ne obstajajo pravilni ali napačni odzivi oz. pravilen ali napačen proces žalovanja, obstajajo pa zdravi načini soočanja z bolečino ob izgubi, ki pomagajo,  da sčasoma bolečina izzveni in nam dovoljuje, da gremo z novimi spoznanji naprej. V procesu žalovanja je pomembno, da nismo sami, da smo z ljudmi, ki so nam blizu in nas razumejo, da se soočimo z bolečino, s čustvi,  si vzamemo čas zase in svoje potrebe, skrbimo za svoje fizično zdravje,  se organiziramo ob nam stresnih dogodkih. Potrebujemo čas,  da se soočimo z izgubo, jo predelamo, se nanjo prilagodimo in postopoma ponovno zaživimo. V kolikor pa zaznavamo, da je bolečina tako močna, da nam onemogoča nadaljnje življenje, ne zmoremo dnevnih aktivnosti,  imamo občutek, da ni več vredno živeti, se čutimo krivi za izgubo, se že tedne umikamo iz socialnih stikov in imamo občutek, da  vse skupaj traja predolgo, da ne zmoremo sami, je pomembno, da si poiščemo strokovno pomoč. V nadaljevanju sledi nekaj zmotnih  prepričanj  o žalovanju:
  • Če bom bolečino ignoriral-a, bo prej izginila.
Ignoriranje bolečine bo na dolgi rok prinesla slabše posledice.  Za pravo zdravljenje je pomembno, da se soočimo z bolečino in jo predelamo.
  • Pomembno je, da ostanem močan,  ko se soočim z izgubo.
Čutiti žalost, strah, samoto je normalna reakcija po izgubi. Jokanje ne pomeni, da smo slabiči. Pomembno je, da s svojimi bližnjimi delimo svoje občutke, saj  je lahko v pomoč vam in družini.
  • Če ne jokaš, pomeni, da ti ni hudo.
Jokanje je normalen odziv na žalost, ni pa edini. Lahko doživljamo različne občutke ob bolečini in jih tudi različno izražamo.
  • Žalovanje naj bi trajalo leto dni.
Ne obstaja pravi ali nepravi način žalovanja.  Dolžina žalovanja je odvisna od več dejavnikov – osebnosti posameznika, narave izgube, sposobnostim posameznika za soočanje s stresnimi situacijami…. Vir:  www.sabina-psihoterapija.si/zalovanje/ —————————————————————————————————————————————————————————–

Kako otroku olajšati žalovanje

Pri izgubi ljubljene osebe se življenje obrne na glavo. Družina se spoprime z najtežjimi čustvi, pojavita se neizmerna žalost in bolečina. A velikokrat ob tragičnem dogodku pozabimo na otroke, ki nehote ostanejo prezrti. Po eni strani instinktivno vedo, da je nekaj narobe, po drugi strani pa si še ne znajo razložiti zmede, ki nastane okoli njih. Pomembno je, da ob takšnih dogodkih otroka, seveda njegovim letom primerno, prav tako vključite v sam proces žalovanja oziroma soočanja z izgubo bližnjega.

Izguba bližnjega sodi med najtežje in najbolj boleče izgube v življenju. Če je odraslemu jasno, kaj pomeni smrt, pa so mlajši otroci še premajhni, da bi to v celoti razumeli. Je pa za njihov psihični razvoj zelo pomembno, da v tem času niso prepuščeni samim sebi in svojim občutjem.

V obdobju od 0 do 9 let se zgodi velik razpon v otroškem razvoju, načinu razmišljanja in dojemanja sveta, kamor sodi tudi sprejemanje izgube bližnje osebe. Zato je pomembno, da razumemo, kaj otrok doživlja in razume v določenem obdobju.

Obdobje do 3. leta: kljub temu, da otrok še ne razume povsem, kaj se ob smrti dogaja okoli njega, pa intenzivno srka vsa občutja okoli sebe. Strah, jezo, žalost, zmedo, obup, skratka preplet vsega, kar odrasli doživljajo ob njem. Tega si seveda ne zna razložiti, zato pa vse to izraža prek vedenja in čustvovanja: je veliko bolj jokav kot sicer, lahko začne s pretepanjem odraslih, ima težave s spanjem in hranjenjem, ne sprejema ’tujcev’ in podobno. Pomembno je, da v tem času ne spreminjamo dnevne rutine, saj otroka to še bolj zmede. Nudimo mu vso potrebno oporo skozi telesno bližino, objeme in stiskanje. V tem obdobju je telesni stik ključen.

Obdobje od 3. do 6. leta: Tudi v tem obdobju si smrti otrok še ne zna razložiti. Nemalokrat prevzame krivdo za izgubo bližnjega nase, saj misli, da se je to zgodilo zaradi njegovega vedenja, zato potrebuje veliko čustvene podpore in telesnega stika. Njegovo vedenje v času žalovanja sega vse od jeze, agresivnih izpadov, pa do žalosti in jokavosti. Včasih se temu pridruži tudi lulanje v posteljo, potreba po odejici, ki je vir tolažbe ali lutki, ki mu je ljuba. Pojavi se tudi sesanje palca ali druga oblika samotolažbe. Otroka vzpodbujamo k ustvarjanju, saj lahko preko risb ali drugih stvaritev za pokojnega predela izgubo. Starši morajo vztrajati pri ustaljeni dnevni rutini.

Obdobje od 6. do 9. leta: Otrokovo dojemanje smrti je v tem obdobju že bolj napredno, zato potrebuje stik s starši, iskrene in odprte pogovore, občutek varnosti, pripadnosti. Z vidika čustvovanja in vedenja lahko izraža izrazito agresijo, se izogiba šoli in obšolskim dejavnostim, umakne se vase in preneha govoriti ali pa se od staršev fizično noče ločiti. Velikokrat je prisoten tudi strah. Če kaže odpor do pogrebnih procesij, je priporočljivo njegovo odločitev upoštevati in spoštovati.

In še nekaj koristnih nasvetov:

– Nikoli ne nalagajte otroku čustvenih bremen v smislu: “Mami je žalostna, zdaj je na tebi, da me potolažiš.” Ali pa: “Vsakič, ko bom mami jokala, me moraš objeti.” Otrok ni čustveno zrel, niti ni njegova vloga, da mora biti vaš tolažnik. Oporo poiščite v sorodnikih in prijateljih.

– Nikoli otroku ne skrivajte smrti in ne ignorirajte njegovih morebitnih vprašanj. Kljub temu, da boste morda želeli vse pomoči pod preprogo, bo otrok čustveno stisko vseeno čutil. Morda tega ne bo izrekel, bo pa stisko izražal skozi različne motnje vedenja ali čustvovanja.

– Mlajši otroci svojo žalost, stisko, doživljanje ob smrti lahko izražajo skozi različne ustvarjalne dejavnosti, kjer je vključeno telo. To so lahko risanje, pisanje, gnetenje, trganje, pihanje … Če se otrok ob izgubi vede agresivno, se lahko vključi v dejavnosti, kjer jezo, žalost lahko tudi izrazi – denimo športne aktivnosti, kjer izgubi veliko energije, pretepanje z blazinami, ustvarjanje z lesom in kladivi in podobno.

– Otroku izguba velikokrat porodi številna vprašanja, ki nimajo odgovorov. Zato nikoli ne pokažite nestrpnosti ob vedno istih vprašanjih. Če se otrok počuti krivega za izgubo, mu jasno in mirno razložite, da nikakor ni kriv on.

– Če otrok ne želi videti umrlega ali pa se udeležiti pogreba, ga v to nikakor ne silite, saj lahko povzroči čustvene posledice. Otrok počne veliko stvari tako, kot jih čuti, zato spoštujmo njegovo željo. Ga pa lahko vzpodbudimo, da se od umrlega poslovi na kakšen drug način – s pesmico, risbico ali kako drugače. Tudi kasneje naj grob obišče takrat, ko bo na to pripravljen.

– Otroku ne dajajte lažnih informacij. Odrasli velikokrat mislijo, da bo resnica, zavita v celofan, olajšala čustvovanje, a ni tako. Zato se izogibajte nepotrebnim olepšavam, kot so, da je šla babica na potovanje, da je za vedno zaspala, da se dela gluha, da noče več govoriti, saj s tem otroka po nepotrebnem zmedemo, razvije lahko celo strah pred vsem naštetim. Raje kot to se z otrokom iskreno pogovorite in mu njegovi starosti primerno povejte resnico.

– Otroku namenite čas in pozornost, ne glede na to, da je hudo tudi vam. Ne prenašajte nepotrebne stiske nanj, se ne jezite, saj mu boste lahko dali občutek, da je za vse kriv on sam. Bodite mu na razpolago za vprašanja in mu povejte, da ob smrti veliko jokamo, da smo žalostni in da je vse to popolnoma normalno. S tem se bo naučil, da je proces žalovanja nekaj naravnega.

– Ne narekujte in določajte otroku, kaj naj čuti. Naj žalost izraža na svoj način in predvsem tako, kot čuti sam.

– Za podporo in pomoč obvestite o družinski izgubi tudi učiteljico in/ali šolsko svetovalko.

Vir : bibaleze.si

—————————————————————————————————————————————————————————–

Izguba partnerja

Smrt zakonca je največji stres v življenju človeka. Sorodne duše ni več, kot milni mehurček se razblinijo sanje in morda se zazdi, da ni več stvari ali osebe v življenju, zaradi katere bi bilo še vredno živeti. A potrebno je iti skozi faze žalovanja in spet najti smisel.
 
 

Človek, ki ostane sam, doživi velik šok. Vse, kar je bilo prej svetlo in pomembno, postane popolnoma brezpredmetno. Zazdi se, da ni več nobene stvari, ki bi se je lahko veselil. Pred njim je le žalost, solze, trpljenje. Včasih je tako hudo, da tisti, ki žaluje, resnično misli, da mu bo počilo srce, a vendar, nekje na drugi strani, po prehojeni trnovi poti, se zazdi, da zasveti luč. Drobna, majhna bilka. In te se je potrebno močno okleniti. In spet zaživeti.

Zakonec, ki je doživel izgubo partnerja, gre skozi več faz žalovanja in prav je, da se zavedate, skozi katera obdobja se bo prehajalo, kajti tako se lahko tudi lažje pripravite na vse občutke, s katerimi se boste soočali. Vsekakor je to boleče in polno žalosti, vseeno pa je treba stisniti zobe in preboleti, kar se na prvi pogled zdi nemogoče.

Faze žalovanja
Prva faza je šok:
Šok doživimo ne glede na to, ali smo se že dalj časa pripravljali na to, da bo zakonec kmalu umrl ali se je smrt zgodila nenadoma. Običajno se kmalu po šoku pojavi zanikanje realnega dejstva, da zakonca ni več. Zanikanje je lahko delno ali v celoti (zakonec ne more verjeti, da je res ostal sam, ne želi biti več v istih prostorih, ki jih je delil s preminulim, noče se več družiti z ljudmi, ki bi ga spominjali na izgubo itd). Mnogokrat zanikanje nastopi takrat, ko žalujoči ni čustveno pripravljen na izgubo, pa četudi se je zaveda.

Druga faza je jeza, bes in občutki krivde:
Ta čustva iz nas privrejo in jih na začetku te faze ne moremo učinkovito kontrolirati. Jezni in besni smo bodisi na sebe (na primer da nismo pokojnemu še pravočasno povedali vsega, kar smo mu hoteli) ali na pokojnega, ker nas je zapustil in smo ostali sami. Ti občutki so normalni in ni nič narobe, da se zavedamo, da jih občutimo. Potrebno pa jih je ozavestiti v tolikšni meri, da preprečimo, da bi vodili v morebitno agresijo (običajno do samega sebe). Občutek krivde je zelo težko čustvo, ki se ga ne moremo čez noč znebiti, se je pa treba zavedati, da s časovnim oddaljevanjem izgube tudi njega moč pojema.

Tretja faza je zavlačevanje:
Ni nujno, da se tretja faza vedno pojavi, ker pride do nje predvsem takrat, ko zakonec umira dalj časa, na primer zaradi težke in neozdravljive bolezni, zdravi partner pa se v tem času lahko psihično pripravi na izgubo, do katere slej kot prej pride, vseeno pa še vedno nekako upa, da bo bolni partner ozdravel.

Četrta faza je depresija:
Sedaj se partner sooči z bolečino in se začne zavedati, da je ljubljena oseba res umrla. V tej fazi apatija in obup prevladata nad jezo, do katere pride v prvih fazah žalovanja, tudi sama fizična aktivnost se zmanjša, lahko se pojavijo različne bolezni, brezciljnost, saj so obrambni mehanizmi v veliki meri odpovedali.

Ta faza je lahko zelo dolgotrajna, trdovratna in ogrožujoča za posameznika zato je treba osebo vzpodbuditi, da se sčasoma začenja zavedati življenja okoli sebe in se ne predaja kar naprej žalosti, obupu in brezvoljnosti. To težko obdobje naj bi trajalo nekako največ do dve leti.

Peta faza je sprijaznjenje:
To je zadnja faza, v kateri posameznik sprejme realnost in se sprijazni z izgubo. Depresija začenja počasi izzvenevati, opazimo spet lepo stran življenja in se počasi vrnemo nazaj med ljudi. S tem se proces žalovanja na nek način zaključi, samo žalovanje pa lahko traja še zelo dolgo časa, ni pa več ogrožujoče. Posameznik se sčasoma usmeri v različne aktivnost, ki ga odvračajo od neprestanega obujanja spominov na preminulega.

Kako naprej?
Tako si sledijo faze žalovanja. Ker smo si ljudje različni in ker sta tudi zakonca živela v večji ali manjši slogi skozi leta skupnega življenja, so trajanja žalovanja zelo različna. Ko preteče čas, ki je bil potreben, da izzvenijo vse zgoraj opisane faze, bi bilo priporočljivo, da se usmerite v pozitivno plat življenja. Veselite se svoje družine, prijateljev, sonca, vsakega majhnega trenutka, ki polepša življenje. S tem življenjskim optimizmom boste tudi sami pridobili na kvaliteti življenja in tudi fizično se boste počutili mnogo boljše.

Kajti, če se zavijete v trdno žalost in samoto, bo veliko težje prebroditi normalne faze žalovanja in bo težje sprevideti, koliko lepih in polnih trenutkov vas še čaka.
Žalujočemu je potrebno pomagati z razumevanjem, spodbudo in oporo.
Treba se je zavedati, da življenje gre naprej in da ste kljub boleči izgubi lahko veseli, da vseeno še živite in ste hvaležni za vsak dan in prijetno druženje z ljudmi, ki jih imate radi in ki jim ni vseeno za vas.

Vir : mojaleta.si

—————————————————————————————————————————————————————————–

Žalovanje in kako si pomagati, ko žalujemo

Izguba je del življenja vsakega posameznika. Žalovanje je naraven, normalen in pogosto zelo boleč odziv posameznika, kadar uvidi, da je nepovrnljivo izgubil nekaj, kar je zanj zelo pomembno.
 

Kako se soočiti z žalovanjem? Kako odžalovati in se ponovno vrniti v normalen tok življenja?

Kaj je žalovanje? Žalovanje bi lahko opisali kot »globoko žalost«, ki prizadene vse vidike posameznikovega življenja (psihični, telesni, odnosni). Žalost vsak posameznik doživlja in izraža na svoj edinstven način, kakšen bo odziv, pa je odvisno tudi od narave izgube (smrt ljubljene osebe, končanje pomembnega odnosa, izguba službe …), značaja posameznika in njegovih naučenih strategij spoprijemanja s stresnimi situacijami, izkušenj, ki jih ima nekdo z žalovanjem, ter podporo, ki jo posamezniku nudi okolica. V obdobju žalovanja se posameznik pogosto počuti otopelega, praznega, osamljenega, ima težave s spanjem, prehranjevanjem, padcem življenjske energije – pomembno je vedeti, da gre za normalno reakcijo posameznika na hud stresni dogodek, ki jo lahko, če se z njo soočimo, premagamo.

Potek žalovanja Priznana ameriška psihoterapevtka Elizabeth Kubler Ross je večji del svoje kariere posvetila raziskovanju razmišljanj in občutkov umirajočih in njihovih svojcev. Njena opažanja lahko preberete tudi v katerem od njenih del. Po letih izkušenj je zaključila, da je žalovanje proces, ki teče skozi določene faze.

Poznavanje procesa žalovanja lahko posamezniku pomaga, da lažje izrazi svoje občutke. Faze si ne sledijo nujno v standardnem zaporedju, posameznik tudi ne doživi nujno vsake izmed njih. Ni običajnega žalovanja ali običajnega odgovora posameznika na izgubo, žalovanje je tako kot življenje unikatno pri vsakem posamezniku.

Zanikanje.V situaciji, ko slišimo slabo novico, je najbolj pogosta reakcija otopelost ali šok. Obrambni mehanizem zanikanja nam pomaga omiliti bolečo situacijo (»To bo pomota … To se meni ne more zgoditi … Nemogoče, zamenjali ste podatke!«).

Jeza. Postanemo jezni na tistega, ki nam je povedal novico, na zdravnike, na boga in celo na osebo, ki smo jo izgubili. Razumljivo je, da se v takih situacijah pojavijo močni občutki jeze. Na ta način želimo izvedeti, zakaj se je neprijeten dogodek zgodil, ali obstaja možnost, da bi ga lahko preprečili, kdo je kriv. Jezo lahko usmerimo na zunanji svet ali pa vase.

Pogajanje. Poskušamo se pogoditi z drugimi, s sabo, z bogom, naj nam da še eno priložnost. Sebe in druge prepričujemo, da bi se lahko stvari spremenile, če bi ravnali drugače (prenehali s kakšno slabo razvado, se opravičili, več časa preživeli z osebo, ki smo jo izgubili, ipd.). Magičnim pričakovanjem navkljub se začnemo zavedati bolečega dejstva, da se ne moremo vrniti v preteklost ter da stvari ne bodo nikoli več takšne, kot so bile.

Žalost in nemoč. Ob spoznanju, da je izguba resnična, občutimo obžalovanje. Polni smo obtožb in občutkov krivde, zakaj še živimo in uživamo življenje, medtem ko naše ljubljene osebe ni več. Intenzivni občutki žalosti nas pogosto tako izčrpajo, da nimamo energije za druge, sicer običajne dnevne aktivnosti (delo, gospodinjstvo, sprostitev, …). Včasih svojo situacijo doživimo tako brezizhodno, da razmišljamo celo o samomoru.

Sprijaznjenje in ozdravitev. Čas sam po sebi ne zmanjša intenzitete naših neprijetnih čustev. Najverjetneje bomo vedno obžalovali, da ne moremo več deliti življenja z ljubljeno osebo. Namen žalovanja ni izbrisati našo bolečino in izgubo, ampak je reorganizacija življenja, preusmeritev življenjske energije na druga življenjska področja. Če smo pripravljeni sprejeti novonastalo situacijo, jo videti kot nespremenljivo dejstvo in se soočiti z neprijetnimi čustvi, bo izguba ostala kot izkušnja in ne kot osrednja točka našega življenja.

So občutki neznosne bolečine v procesu žalovanja običajni? Intenzivna boleča čustva so v procesu žalovanja običajna in prej podpirajo kot zavirajo ozdravitev. Občutki bolečine se kažejo tudi v delovanju našega telesa – lahko čutimo pekočo bolečino po telesu, lovimo sapo, doživimo panični napad. Tovrstni občutki se lahko vrnejo, ko že odžalujemo. Pogosto se ponovijo, ko se bližajo obletnice rojstva, smrti, poroke ali kadar smo slabe volje ipd.

Če si ne dovolimo doživeti bolečine, izgubljamo pomembno življenjsko izkušnjo, ki nam lahko pomaga pri spoprijemanju s podobnimi težavami v prihodnosti.

Zakaj je samomor ena najtežjih vrst izgube? Samomor je ponavadi posledica nepremagljivih občutkov osamljenosti, nevrednosti, nemoči, brezupa in depresije. Posameznik se zateče k samomoru kot k rešitvi svoje situacije takrat, ko njegova bolečina preseže njegovo moč in sposobnost, da bi se soočil z nastalo situacijo.

Samomor bližnjega v nas vzbuja veliko bolečih vprašanj, strahov in dvomov. Kulturološke in religiozne interpretacije v preteklosti so veliko pripomogle k stigmatizaciji samomora. Spoznanje, da naša ljubezen do bližnjega ni bila dovolj, da bi ga obvarovali pred samomorom, in strah, da bi nas obsojala okolica, lahko v nas vzpodbudita občutke sramu in neskončno obtožb. Če ste ali boste doživeli tako neprijetno izkušnjo, vam mogoče lahko pomaga kateri od naslednjih predlogov: – Oprite in pogovorite se z osebo, ki ne obsoja vaše situacije. – Namesto da ste zaskrbljeni zaradi stigme o samomoru, svoje moči raje usmerite v lastno ozdravitev in preživetje. – Pomembno je, da se soočite z besedo samomor ne glede na to, kako težko vam je. Vzdrževanje skrivnosti o vzroku smrti vas lahko izolira od družine in prijateljev, ki vam želijo pomagati, in tudi onemogoči, da bi s prijetnimi občutki govorili o ljubljeni osebi.

Kako si lahko pomagate, ko žalujete za izgubo ljubljene osebe? Eden ključnih elementov zdravega žalovanja je, da dovolite svojim neprijetnim čustvom priti na površje. Da čustva potlačimo in se ne menimo za njih, tudi v daljšem časovnem obdobju ne prinese izboljšanja, temveč nasproten učinek, ki lahko vodi v zlorabo zdravil, alkohola in drog.

Izrazite svoje misli –Govorite. Zaslužite si, da spregovorite o svoji boleči izkušnji. Če je sogovorniku neprijetno, mu skušajte razložiti, da vam govorjenje o tej temi pomaga pri ozdravitvi. – Pišite. Lahko pišete dnevnik, nekaterim pomaga tudi, da umrlemu napišejo pismo o tem, kako se počutijo, ali da mu sporočijo, kar so mu kdaj želeli, pa ni bilo priložnosti. Pomagajo vam lahko tudi vprašanja, ki si jih zastavite glede vašega bodočega življenja, na primer, kako bi ga preživeli, če bi imeli pred sabo samo teden, mesec dni življenja. Bodite kar se da iskreni. –Ustvarjajte. V spomin na ljubljeno osebo lahko oblikujete nov album, naslikate sliko … Skozi ustvarjanje bodo mogoče določena čustva postala jasnejša ali pa se bodo razkrila še kakšna, doslej nepoznana, s katerimi se boste morali ravno tako soočiti. –Spominjajte se. Spomnite se prijetnih dogodkov z ljubljeno osebo. Katere njene lastnosti ste cenili? V čast ljubljeni osebi naredite kaj, kar ji je v življenju veliko pomenilo (za nekoga, ki je oboževal naravo, lahko posadite drevo; če se je zavzemal za pravice otrok, skušajte narediti kaj, kar bi bilo v skladu z njegovimi prizadevanji …).

Poskrbite za svoje telo – Naspite se. Spočito telo bo pripomoglo tudi k hitrejšemu čustvenemu okrevanju. – Izogibajte se zdravilom. Kljub veliki želji po alkoholu ali zdravilih, ki bi vam pomagala pri lajšanju vaše bolečine, poskušajte tovrstno »pomoč« čim manj izrabljati, saj vam bo uživanje substanc dolgoročno naprtilo nove težave. –Redno telovadite. Če imate vsaj malo energije, se predvsem zjutraj potrudite razgibati svoje telo (nekaj raztegovalnih vaj, kratek sprehod …). Jutranja telesna aktivnost bo v vas okrepila razlog, zakaj je vredno vstati iz postelje. Omislite si aktivnosti, ki jih imate radi. –Zdravo in redno se prehranjujte. Čeprav v takih situacijah redko občutite lakoto, bodite pozorni, kaj jeste. Vzemite si čas, jejte sede, izogibajte se hitri prehrani. Ustrezen način prehranjevanja bo blagodejno vplival na vaše počutje. Negujte pozitivna čustva –Vzemite si čas za zabavo. Ste želeli prebrati določeno knjigo ali pogledati priljubljeni film? Uživate v savnanju, kopelih, masažah ali ob ogledu športnih tekem, obisku gledališča, …? Med žalovanjem je pravi trenutek, da storite nekaj, kar imate radi. –Odpustite. Smrt bližnjega pomeni tudi izgubo priložnosti za pogovor z njim. Morda so ostale zamere, ki jih ljubljeni osebi niste odpustili ali ste sami izrekli kaj, kar sedaj obžalujete. Poskušajte se sprijazniti, da preteklosti ne morete spremeniti, lahko pa v bodoče v odnosu z drugimi ravnate drugače. –Planirajte vnaprej. Posebej občutljiva so obdobja, ko se bliža pomembno časovno obeležje, ki vas veže na ljubljeno osebo (obletnice, rojstni dan, …). Lažje se boste soočili s tovrstnimi dogodki, če se boste nanje pripravili. Pogovarjajte se z drugimi, najdite vam prijeten način, kako boste obleležili spomin na vašega bližnjega.

Sprejmite podporo drugih Ljudje so v takih trenutkih pogosto pripravljeni pomagati, vendar pogosto ne vedo, kako. Nič ni narobe s tem, če jim poveste, kako vam lahko najbolje pomagajo. Sprejmite tisto obliko pomoči, za katero menite, da vam pomaga (npr. če vam pomaga, da vas nekdo posluša, ko govorite o svoji izkušnji, si izberite osebo, ki vas je pripravljena poslušati). Podpora okolice je pomembna v procesu žalovanja. Ljudje smo socialna bitja, zavedanje, da nas nekdo razume, nam olajša bolečino. V pomoč je lahko tudi vključitev v samopomočno skupino, kjer nam lahko izkušnje drugih pomagajo razumeti lastno trpljenje.

Čeprav je za proces žalovanja običajen padec življenjske energije, jo tisto nekaj izkoristite vam v prid. Če razmišljate, da ni pomoči, ne nasveta, ki bi vam pomagal pri izboljšanju vašega počutja, si že v naprej zapirate možnosti za ozdravitev. Vzemite katerega od predlogov zgolj kot poskus. Saj nič ne izgubite, če poskusite, kajne? Pomnite, da enkrat ni nobenkrat, poskusite nekajkrat, morda vam postane celo všeč.

Vir : siol.net

—————————————————————————————————————————————————————————–